Varimo skupaj: Armin

Nova rubrika na vidiku - Varimo skupaj. Kot prvi se nama je pri kuhanju pridružil Armin. Veliko piva je preteklo v naši skupni družbi že v preteklih letih in njegovo zanimanje o kuhi piva sega že v leto 2009, ko smo prvič poizkušali z ekstrati. Spodobi se da takšnega pivoljuba povabimo na kuho!

Seveda je takoj potrdil udeležbo in se nama pretekli vikend pridružil z rahlo zamudo. 

Da na kratko razložim zakaj se gre "Na obisku". Kandidati morajo seveda v osnovi spoštovati pivo in zaželeno tudi konzumirati pivo :) . S takšnimi obiski želiva kolegom približati domače pivovarstvo, jih informirati o različnih stilih piva in predvsem slišati kakšen okus ima najino pivo. No na koncu gre pa seveda za druženje ob kozarcu dobrega piva! p.s. včasih pride prav tudi kakšna dodatna roka ;)

Kot edini pogoj za udeležbo na skupnem kuhanju je kratek zapis o samem obisku.

To pot smo zakuhali Zasavski Indian Pale Ale - ZIPA ;) Kot vedno smo najprej pogreli vodo, Arminu predstavili sestavine (tokrat z frišnim hmeljem - hvala DLDP). Ob tem se moram zahvaliti Primožu za "rentanje" mlinčka, kajti še vedno čakamo na pošiljko. V uporabi je bila že nova vrečka izdelana iz zavese, ki se je presenetljivo dobro odnesla, kljub Patrikovi predimenzioniranosti.

 Malo je ponagajala temperatura, zaradi precejšne mase sladu. S skupnimi močmi smo izprali še preostanek sladkorja in ecimov iz sladu, ter naredili jodovo reakcijo - uspešno.

 Tudi tokrat se je uporabila voda iz vodovoda. Ob čakanju na vrenje smo na hitro zalaufali roštilj in si privoščilo malico. Pivino smo ohladili in jo pretočili v fermentor. Kako pa je postopek videl Armin pa si lahko preberete spodaj ;)

Pred kratkim me je Renee presenetil z obvestilom. Medtem ko mi je stresal roko mi je povedal, d

sem bil »izžreban« za prvega zunanjega preizkuševalca piva, ki ga v zadnjem času vari in preizkuša z

Patrikom. Povedal mi je še, da me bo o točnem datumu še naknadno obvestil, sodeloval pa naj bi pri

celotnem postopku varjenja, kar poteka približno pet do šest ur.

V soboto sem dobil sporočilo od Reneeja, v katerem me je obvestil, da se pivo vari jutri, začne se

okrog 12:00, poskrbljeno je za hrano in pijačo. Super! Odgovorim mu, da bom malo zamudil.

Do Reneeja sem prišel ob enih. V garaži na mizi sem opazil dve približno 30 literski posodi, v eni

je bila neka mreža z nekakšno brozgo, opazil sem še merilnik temperature (za katerega v tistem

trenutku sploh nisem vedel kaj meri), tehtnico in nekaj vrečk z neznano vsebino. Renee je odhitel po

piva za testiranje, medtem mi je Patrik nahitro razložil kaj in zakaj so različni predmeti na mizi.

 Tako sem izvedel da merilnik tempretature meri trenutno temperaturo tekočine v posodi, v kateri

se prekuhavajo sestavine , zavite v neko mrežo in namočen v vodo. Povedal mi je še ogromno drugih

podrobnosti, ki ji si jih lahko preberete v kakem opisu postopka varjenja piva. Po končani predstavitvi

me je Renee že čakal z pivi za preizkušanje. Opozoril me je da to niso taka piva, kot samo jih vajeni

piti v lokalih. Tako smo začeli z preizkušanjem. Piva so bila zelo zanimivih okusov. Nagibal sem

kozarce in poskušal čim dlje zadržat okus in vonj piva, da bi potem lažje odgovoril na vprašanje »Kak

se ti zdi?«. Težko opišem posamezne okuse ker imam premalo znanja in izkušenj z izdelavo piva,

lahko pa povem da mi je bilo vse skupaj všeč. Od postopka in načina varjenja do okusov, vse je bilo

novo in zanimivo. Piva so imela zanimive okuse. Navdušen sem nad tem, da je možno pivo variti tudi

brez izjemno drage opreme, za lastno veselje in preizkušanje. Ob pogovoru in delu je čas hitro minil

in kmalu je prišel trenutek, ko je bilo potrebno pivo prelit v fermentacijsko posodo in s tem zaključit

postopek varjenja. Vesel sem, da se nekdo, ki ga poznam ukvarja z samostojnim varjenjem piva.

Upam, da bom lahko kmalu pil pivo zasavske pivovarne.

Hvala Arminu za obisk ;) 

Na obisku: HOPSI in Pivovarna BEVOG

Po navadi ni v moji naravi, da se na dogodke prijavljam v zadnjem trenutku. Pri izletu v organizaciji Društva ljubiteljev domačih pivovarjev, pa je bilo prav tako. No, ker sem pozno prejel to informacijo mi je k sreči vseeno uspelo priti na krov oz. še več, fantje iz društva so me celo pobrali na Trojanah za kar, sem zelo hvaležen. Ob zgodnji jutranji uri je bilo vzdušje na avtobusu bolj zaspane narave J Pot nas je vodila po avtocesti prosti Celju z prvim ciljem v hmeljarni Hopsi. J 

V bližini Slovenj Gradca v Podgorju nas je na domači kmetiji ob prvem koraku iz kombija zadel vonj po hmelju. Takoj za tem pa nas prijazno pozdravi lastnik hmeljarne. Po uvodnih besedah si pobližje ogledamo potek predelave in stroj, ki predeluje hmelj. Nekaj delavcev iz Romunije na začetku predelovalne linije nastavijo hmelj na trak, ki ga nato stroj predela v plodove - storže.

Ob zadostni nabrani količini se ti po tekočem traku transportirajo v sušilnico. Sušenje poteka v treh etažah na 62 stopinjah. Ob koncu pa se preveri kakovost hemlj,a ki se ga embalira v plastično folijo v stiskalnici, količine 60kg. Hmelj lahko v hladilnicah zdrži do enega leta. Hopsi prideluje vrsto Celeia in Aurora na leto pa pridelajo 20 ton hmelja.

Po koncu ogleda proizvodnega objekta smo se ustalili v skladišču, kjer nas je za dobro jutro pričakal »štamprl« domačega šnopca in dva peharja hmelja. Z drgnjenjem suhega hmelja v rokah se aroma še ojača, tako smo ugibali katere vrste je hmelj. Ob prvem pivu, ki je produkt članov DLDP in narezku gospodarja se je razvila debata okrog hmelja glede distribucije, vrst, alfa kislin itd. Kaj kmalu pa smo spregovorili tudi o domačem varjenju med udeleženci. Ob koncu obiska smo prejeli kar nekaj vreč hmelja, katerega sem pred kratkim dobil po pošti domov. Hvala društvu DLDP za to pošiljko, upam da so na pošti prepoznali vonj po hmelju

Ura je odbila čas za kosilo, odpravili smo se v restavracijo Saloon, ki v prijetnem divje zahodnem ambientu ponuja pester izbor hrane. Ker pa se za društvo domačih pivovarjev spodobi je bilo naročenih šestnajst točenih piv in en spRite za damo J. Debata je navrgla tudi iskanje osumljene salmonele, vendar sporočam da je za enkrat vse v najlepšem redu. Oz. se imam namen vrnit poizkusit še kakšno drugo specialiteto.

Med kosilom sem se precej zaklepetal s Primožem, Markom in Simonom, ki tudi redno varijo pivo. Omenili so, da so se na letošnji dan državnosti odpravili v pivovarno Bevog, kjer jih je pričakala simpatična kelnarca in 5 piv na pipi. Pohvaljena so bila vsa piva, izpostavljeno pa tudi težka dostopnost točenega Bevog-a po Ljubljanskih lokalih. S takšno in podobnimi informaciji se je stopnja žeje povečevala iz kilometra v kilometer. Sam sem do sedaj poizkusil Ond-a na odprti kuhinji in Tak-a, če se ne motim pri Hood burgerju. Da pa je bilo pričakovanje še večje pa smo zasledili info. o posebej varjenem pivu za 1. obletnico.

Po dveh ovinkih levo in desno ter enem napačnem krožišču smo prispeli pred pivovarno. Nov kompleks sestavlja premišljeno oblikovana postavitev v prostor z vhodom, skladiščem in barom, ki ponuja vpogled v varilnico. Za potrebe obletnice pa je ob pivovarni stal šotor z odrom in klopmi za goste, pred šotor pa se je na odprtem ognju vrtel bik.

Sistem nakupov je potekal preko kuponov, za en kupon je bilo potrebno odšteti 1.2€, malo pivo je naneslo 3 kupone in veliko 4. Ob nakupu kuponov pa smo se zapisali tudi za ogled pivovarne, tokrat zastonj. Ogledi so možni ob prej napovedanem obisku proti plačilu.

Na voljo so bila vsa piva direktno iz pivovarne J Začelo se je super okušanje, pričeli smo z lahkim pivo Deetz, ki je bil narejen za bolj »mehke« stranke iz Avstrije, ki ne prenesejo težkih piv. Stopnja alkohola 5,0 %. Sledil je Ond – smoked porter, katerega izrazit okus po prekajenem saldu mi ni preveč sedel J, 6,3 %. Tak je stila American pale ale, pivo je zelo pitno (ne bom pisal in nakladal, kaj vse se začuti v pivu, ker verjamem da imajo vsake uste svojega »malarja« J ), 5,5 %.

Da se ga nebi prehitro napili smo odšli na voden ogled pivovarne. Večino je presenetila prva naloga, saj smo vsi za voljo čistoče prejeli kape za na glavo in zaščito za čevlje – slika pove vse J

Kot prvo smo si ogledali skladišče in mlin, kjer se dan pred varjenem namelje potrebne sestavine, se spoznali z sestavinami J in se nato odpravili proti varilnici. Oprema je ena izmed boljših na tržišču (volumen 1500l), postopek poteka avtomatsko preko kontrolne plošče, kar se pozna tudi pri konstantni kvaliteti piva. Trenutno je v pivovarni zaposlenih 9 ljudi, ki zaradi potreb naročil včasih varijo neprekinjeno tudi po dva dni. Po 3. mestu med  novonastalimi pivovarnami na svetu, se je povpraševanje po Bevogu precej dvignilo. Svoj izvoz piva v tujino morajo občasno ustaviti zaradi potreb v Slovenji. Izvoz poteka v vse večje države celotnega sveta.  V sosednjem prostor poteka fermentacija, kjer so pred kratkim nakupili nove posode in povečali svoje kapacitete. Med opremo imajo tudi napravo, ki vodi odstrani nepotrebne minerale, priključeni so na lokalni vodovod, kjer priteče zelo trda voda, ta pa ljubi temna piva. Na voljo imajo tudi hladilnik oz. izmenjevalnik toplote, za hlajenje pivine. Na koncu smo si ogledali tudi avtomatizirano polnilno linijo. Na začetku je potrebno ročno naložiti steklenice, ki najprej prejmejo etiketo, sledi splakovanje in polnjenje steklenic z plinom, da se izognemo zraku in okužbam nato pa točenje piva in zamašek. Za enkrat so steklenice nepovratne saj je investicija v napravo za čiščenje steklenic skoraj pol milijona €. Na koncu je sledil še sprehod skozi etikete in pomen slik na steklenicah. Teh ne bom opisoval, da vam poleg okušanja piva ostane še kakšen razlog za ogled pivovarne. Celotna investicija je stala 1.5 milijona evrov, za veliko € veliko dobrega piva.

Vrnili smo se na poizkušanje še preostalih vrst piva, najprej smo poizkusili pivo s chilijem, ki vas lahko hitro zavede. Ob začetku pitja je blag okus chilija, kaj hitro po končanem kozarcu pa za nekaj trenutkov ostane pekoč okus. Sledilo je pivo Baja stila staut, definitivno eden boljših, kar sem jih preizkusil. Poln okusa kremasto čokoladen z popolno peno! Se splača probat, 5,8 %! Med zadnjimi sem poizkusil še Kramah Indian pale ale, stil katerega največ varijo domači pivovarji 7,8 %. Sam okus med pitjem je zelo prijeten, vendar mi na koncu okus po hmelju IPA redko všeč, tudi tokrat mi ni bil najboljši. Večer sem nadaljeval ob Baji prijetnem druženju ob klepetu o varjenju in precej zanimivh nastopih glasbenih skupin. Dogovoril sem se tudi okrog novih obiskov in predvsem obilico nasvetov in koristnih informaciji. Okoli 22:00 ure je kombi odrinil proti Ljubljani …

p.s. zanimivo ni bilo pretiranega mačka J

Na obisku: MALI GRAD

Pretekli teden sva s Patrikom krenila na pot proti Kamniku, tokrat na obisk v pivovarno MALI GRAD. Po nekaj krogih okoli hišne št. Šutne 76 naju je prodajalec Bojan v Simobilu usmeril v sosednji prostor. Ker sva bila malo prehitra sva kot firbca kaj hitro preverila notranjost skozi okno in počakala na dogovorjeno uro. Anja in Urban sta nama odprla vrata in predvsem odgovorila na veliko odprtih vprašanj in neznanka. Mogoče je bila malenkost nerodna situacija, saj sva prišla z mapo in listi polnimi vprašanj. Prvo pivo je sprostilo vzdušje in že je stekla debata.

Vir: FB MALI GRAD

Za svoje delo uporabljata kotel od Braumeistera (200l), pravita da je preskok iz garažnega pivovarstva kar precejšen in seveda tudi nov prostor ima svoje vplive na potek dela. Tako je počasi padlo že drugo pivo in oglasila sta se tudi dva kupca. Zanimivo je bilo videti obiske strank male pivovarne, ki poleg dobrega piva prejmejo tudi topel sprejem in kup informaciji oz. izobraževanje v malem.

Ogledala sma si tudi polnilno linijo z šestimi nastavki in pa etiketirko, ki še čaka na pravo vrsto nalepke. Za zagon uradne pivovarne je potrebno kar precej sredstev, potrpežljivosti in seveda znanja. Sama ideja mikro pivovarne zveni zelo romantično kot pravita, vendar zahteva obilico dela in odrekanja.

Naju pa so zanimale predvsem odprta vprašanja glede varjenja in poteka dela, dotaknili pa smo se tudi same ekonomike, kjer pravita da bo Urban začel delati za polni delovni čas. No, če smo odkriti verjetno kar 24/7 :).

Pojdimo po vrsti, sestavine v glavnem kupujeta pri Hmezadu, ostale malenkosti pa tudi iz tujine. Trenutno meljeta na Monstermill-u, ki jima zadošča glede na varjene količine. Kot omenjeno varita na 200l Braumeister, 12 kW. Pivino hladita na prirejenem hladilniku iz klima naprave, ki vzpostavi precej nizko temperaturo, prepričala sva se lahko, da hladilnik ustvari pravo steno iz ledu. Za shranjevanje pa uporabljata inox sode, ki imajo nameščen hladilni plašč preko katerega kroži hladna voda. Glede na to, da se vari in fermentira v istem prostoru, se temperatura občasno precej dvigne, le to pa rešujeta z klimatsko napravo. Flaširanje pa kot rečeno poteka preko polnilne linije, etiketiranje pa trenutno še ročno. Izvedela sva veliko praktičnih nasvetov in informaciji tudi o literaturi, ki je že na seznamu branja.

Seveda je vmes padlo že novo pivo, deležna sva bila okušanje točenega Robust Porterja in Summer ale za domov pa prejela tudi pšenično pivo. Ob koncu se nam je pridružil še sosed Boja iz Simobila in debata je krenila v vse druge mogoče smeri (posledica piva :) ). 

Vir: FB MALI GRAD

Kot pravita odprtje pivovarne se mogoče resda sliši romantična ideja na prvi pogled, pomeni pa ogromno čiščenja in dela. Prav tako kot vsak poklic in resna služba!

Po kozarcu ali dveh in nakupljeni zalogi, sva jo mahnila nazaj proti Zasavju in si seveda še ogledala košarkarsko tekmo, ki je ne bomo pozabili kaj kmalu med Slovenijo in Litvo J

Zahvala Anji in Urbanu za možnost obiska in topel sprejem ter seveda pivo! 

FB stran: https://www.facebook.com/pivovarnamaligrad

Lokacija: Kamnik

Kapaciteta varjenja: 200l

Št. različnih vrst piva: Robust Porter, Summer ale, Pšenično pivo

p.s.V nadaljevanju vas vabim na poročilo iz obiska 1. obletnice pivovarne Bevog in ogleda hmeljarne Hopsi.

Pri Samotu na primorskem

Preteklo nedeljo je sledila pivovarska ekskurzija proti primorski, na ogled in test  Microbrewer SL. Glede na videno in opisano na straneh DLDP sva komaj čakala, da v živo vidiva in preizkusiva to tehniko. Idejni oče Samo Žvanut naju je lepo sprejel v svojih prostorih v osrčju vinogradov, v vasi v kateri prebiva nekaj zelo dobrih ljudi, o tem malo kasneje. Glede na malo zamude smo z delom pričeli takoj, Samo se je odločil da bomo varili stauta po naslednji recepturi, ki jo vidite na sliki.

Najprej smo zmleli ječmen, ob tem sva izvedela da se ječmen zaradi boljšega mletja malo poškropi z vodo in premeša. Pri mletju pa Samo uporablja vrtalno mašino moči 1 kw, kot pravi mu je prejšnjo 700 w pregrelo. Toliko da vesta, da ne bodo bolele roke, ko je potrebno zmleti 9 kg ječmena.

Presenetilo naju je, da smo dodali tudi kosmiče (0,5 kg), le ti dobro ohranjajo peno. Prav tako pa pri obstojnosti pene pomaga tudi kristalni slad. Dodobra sva pregledala tudi vse sestavine in zabeležila vse dobavitelje, kar nama bo koristilo v prihodnje pri naročilih večjih količin.

Sledilo je gretje vode in spoznavanje naprave, ki izgleda zelo enostavno. Sestavlja jo glavna posoda, ki ima na dnu lonca vgrajena 2 grelca po 3.2 kW in vgrajeno črpalko 23 W ter termometer, ki nadzira temperaturo v posodi. Druga posoda pa ima luknjo na dnu, da se lahko vstavi in usede na distančnik, ki poskrbi za zadosten odmik od prve posode. S tem se omogoči, da so lahko grelci direktno v stiku z pivino.

Pred nadaljnjim delom je bilo potrebno nastaviti korake dela, lahko se nastavlja temperaturo, čas in delovanje  črpalke. Operiranje z zaslonom je prijazno uporabniku, vendar bo potrebno še nekaj časa in popravkov za gladko delovanje. Predvideni so tudi zvočni signali, ki bodo varilca opozorili pri prehodih korakov, kar se zelo pozdravlja. Po vnesenih parametrih je sledilo segrevanje vode.

Hitrost segrevanja vode je približno 1 °C/min, k temu verjetno pripomore tudi izolacija v prvi posodi. Ko voda doseže željeno temperaturo se v drugo posodo s perforiranim dnom natrosi (ječmenov) slad. Bili smo na skrajni meji sladu med 9-10 kg, pri tem je potrebno redno mešanje ječmena v posodi in paziti, da le ta ne preide v večji del posode oz. se vmeša v čisti del. Po uspešnem dodajanju se le ta posoda pokrije z zgornjim sitom in mrežo ter privijači v posodo. Temu sledi ključen korak, kjer mora črpalka  »prebiti« slad in pričeti z kroženjem. Po nekaj minutah se tekočina lepo zbristi in prične dišati, kar je lepo razvidno iz slike.

 Počasi smo si zaslužili malico in seveda pivo, pili smo IPA-ja. Prav tako sva se lahko razgledala na kamniti napis TITA in prelepi grad. Seveda pa varjenje piva v deželi vina ni neopaženo, Samota sosedje dobro poznajo tako smo imeli kar nekaj obiskovalcev. Posledica tega pa je bilo vabilo čez steno oz. v sosednjo klet, kjer sva dobila hitri tečaj vinarstva in okušanja pršuta. Imela sva  željo, da bi  ga nekaj vzela za domov, a je le ta že v naprej razprodan.

Kaj hitro smo se vrnili k delu in po zastavljenem času dvignili notranjo posodo s pomočjo vrvi na primerno višino za spiranje sladu za boljši izkoristek. Po končanem spiranju je sledilo vrenje in kasneje dodajanje prvega hmelja za grenčico. V vmesnem času smo opravili preizkus razgradnje škroba z uporabo raztopine povidon jodida,  o katerem je bilo govora v zadnjem zapisu. Po dodajanju hmelja smo zadnjih 15 min dodali tudi irish moss, za katerega pravi Samo, da konkretno pomaga pri bistrosti piva po stekleničenju. Po pretečenem času kuhanja je sledilo hlajenje, na beer worth chiler-ju, ki je delo opravil presenetljivo hitro.

 Pred tem smo seveda vso opremo očistili in sterilizirali, ker Samo večinoma uporablja šnopc za čiščenje je bil vonj kar malo omamem. Sledilo je merjenje gostote, kjer sva se prvič srečala z refraktometrom, ki je zelo priročen, pokazal nam je 5.8% alkohola.

Pri zadnjem koraku pred zaprtjem soda, pa sva bila presenečena nad uporabo čistega kisika, ki se ga doda pred fermentacijo, s tem omogočimo naglo povečanje koncetracije kvasovk, z drugimi besedami povečamo število delavcev, ki nato v kasnejših anaerobnih fazah pretvarjajo sladkor v alkohol. Sumiva, da je le to nama ponagajalo pri najinem zadnjem varjenju.

Skupno smo se lotili čiščenja opreme in prostora, da bo pripravljen za nadaljnjo delo in seveda na koncu spili še pivo in se na najino veselje dogovorili, da ob prvi priložnosti če bo le možno sama v celoti preizkusiva Microbrewer

Glede na najino trenutno delo in opremo, je takšen način dela zelo uporaben in praktičen. Samo razmišlja že tudi v drugačnih grelcih, ki bi olajšali čiščenje, kar bi bilo zelo dobrodošlo. Ne gleda na nekaj popravkov in detajlov posoda veliko obeta za delo domačih pivovarjev in bo z veseljem spremljati  nadaljnji razvoj in mogoče v prihodnosti tudi lastiti.

Ob odhodu, naju je prestregel še drugi sosed, ki pa naju je vljudno povabil v svojo klet. No ker se pa takšnemu vabilo ne sme reči ne, pa sva lahko poizkusila oz. predvsem Patrik, še njegova vina in zanimivo različico višnjevca. Višnje namočene v žganje, mi le te po navadi »pacamo« pod soncem, tukaj pa so samo namočene v žganje, kar da bolj grenak priokus pa še vedno odličen. Po lepo preživeti nedelji z flašo vina in flašo višnjevca sva krenila proti domačemu Zasavju. Z glavo polno idej in v pričakovanju novega varjenja!